naziv: Čebelarsko društvo Kanal - Brda
naslov: Hum 30/a, Kojsko
predsednik: Zmago Štucin
T: +386 (0)41 450 240   
E: zmago.stucin@siol.net

Človek je čebelaril že v davni preteklosti. Čebelarstvo je poznano tudi v Brdih, kjer so bili čebelarji najprej združeni v goriško društvo, leta 1972 pa so se zaradi menjave terena za pašo čebel združili s kanalskimi čebelarji in ustanovili Čebelarsko društvo Brda-Kanal.

Brici najpogosteje pasejo čebele kar doma, nam je poleg ostalih podatkov povedal Nedeljko Bajt, izkušen čebelar, ki se s to dejavnostjo ukvarja kar štirideset let, saj pri Bajtovih prehaja čebelarstvo iz roda v rod že tri generacije. Količina pridelka v Brdih je primerljiva s slovenskim povprečjem, kar pomeni dvanajst kilogramov na panj. Najboljša letina je bila leta 2000, ko so pobrali kar štirideset kilogramov medu na panj. Če je deževna ali sušna sezona, se morajo čebelarji zadovoljiti s praznimi panji.

Ker sta v Goriških brdih med drevesi najbolj zastopani akacija in kostanj, je največ medu prav akacijevega in kostanjevega. Če želijo Brici pridelati drugačen med, odpeljejo panje na lipovo pašo v Soško dolino, na smrekovo v Trnovski gozd ali druge gozdove. Kostanjev med je temnejši in ne prav sladek, zato ga uživajo odrasli ljudje. Deluje na prebavila, jetra in ob nespečnosti. Je bogat vir hranljivih snovi pri nezadostni prehrani. Akacijev med je svetlejši in sladek, zato ga imajo radi otroci. Pomirja, blaži utrujenost, je tudi odlično sladilo čaju, pecivu in podobno. Med vsebuje sestavine, ki telo krepijo skrbijo za ravnovesje v organizmu, spodbujajo življenjske procese, povečujejo obrambne sposobnosti organizma in ohranjajo zdravje. S tega vidika sodijo med in drugi čebelji izdelki med zdrave dodatke k prehrani. Poleg medu pridelujejo še cvetni prah, propolis, čebelji vosek, Največji problem pri čebelarstvu predstavlja zdravstveno varstvo, saj bolezni tudi čebelam ne prizanašajo. Stalno je prisoten nevaren čebelji zajedavec varoza, ki ga je treba posebno poleti in jeseni skrbno nadzirati. V zadnjem času opuščajo kemične pripravke za zatiranje in jih nadomeščajo z drugimi metodami zdravljenja, to je z oksalno in mravljično kislino. Drugi večji problem pri čebelah pa povzroča škropljenje dreves. Stanje se je sicer izboljšalo zaradi uporabe neškodljivih škropiv. Še vedno pa sadjarji in čebelarji ne upoštevajo navodil, ki jih določa Ministrstvo za kmetijstvo. Sadjarji bi se morali zavedati resnice, da brez čebel ne bi imeli sadja.

<<nazaj